Kot smo obljubili prejšnji teden, ekskluzivno objavljamo zgodbico, v kateri nastopajo trije eko frajerji, ki so nam letos v času Art kampa delali družbo v Mestnem parku. Gre za vidro Vido, ki živi le v čisti vodi, molekulo Metanka, ki zna varčevati z energijo in dihurja Duška, ki je mojster ločevanja odpadkov. Kako gledajo na krožno gospodarstvo? To ni zgodbica samo za otroke, tudi odrasli se lahko iz nje naučimo veliko:

Dihur Duško, vidra Vida in molekula Metanko so srečno živeli vsak v svojem naravnem okolju. Duško je užival v prostranih gozdovih Pohorja, kjer se je družil s svojimi številnimi gozdnimi prijatelji. Vida je zadovoljno plavala v kristalno čistih potokih in pogosto živahno klepetala z drugimi vodnimi bitji. Molekula Metanko je pogumno sodeloval pri različnih poskusih, kjer so z drugimi molekulami preizkušali, kako lahko prihranimo energijo in toploto.

 

Duško, Vida in Metanko so veliki varuhi svojega naravnega okolja, saj se zavedajo, da bodo s svojimi gozdnimi, vodnimi in energijskimi prijatelji še dolgo uživali, če bo narava ostala čista. Zelo jim gredo na živce neodgovorni ljudje, ki se v naravi ne znajo pravilno obnašati. Tisti, ki v gozdovih in parkih glasno vpijejo, tisti, ki mečejo kamne v vodo, samo za to, da voda pljuskne, tisti, ki mislijo, da se morajo kamor koli in vsepovsod pripeljati z avtomobilom. Slišali so, da takšnih ljudi v mestu žal ne manjka in odločili so se, da bodo ukrepali. Skovali so načrt in se naslednjega večera skupaj odpravili v Maribor.

 

Pot je bila zabavna, saj so si pripovedovali zanimive in napete dogodivščine iz narave in veselili so se svojega prihoda v mesto. In so prispeli. Ampak ČAKAJ! Kaj pa je to? Ustavili so se pri posodi za odpadke. Pokrov je bil dvignjen, posoda je bila polna odpadkov, ki so ležali celo okoli posode.

Duško se je nejeverno prijel za glavo in zabrundal: »Kakšni packi pa živijo v tem mestu? Tukaj moramo ukrepati.«

 

»Pridi, gremo pogledat, kako čista je voda v ribnikih, slišala sem, da ima Maribor čudovit Mestni park, kjer se pogosto zbirajo tudi otroci in se igrajo,« je predlagala Vida.

 

Metanko pa je dodal: »Pri tem pa bomo opazovali, kako varčni so Mariborčani z energijo. A mislita, da jim je mar za čisti zrak?«

 

Tako so se pogovarjali in ugibali, kaj jih čaka v Mestnem parku. Bližali so se prvim mogočnim drevesom in Metanko je zadovoljno vzkliknil: »Poglejta, kako je zeleno! Torej je Mariborčanom mar.«

»Tukaj so drevesa, ki so stara tudi več kot sto let,« je dodal Duško.

»In poglejta, koliko otrok. Joooj, kako lepo, da je park mesto druženja in ustvarjanja,« se je raznežila Vida.

 

A takrat so se spomnili, da imajo pred seboj pomembno nalogo. Pogledati je treba, kako čist je dejansko Mestni park. »Čisto mora biti tako, da bi se brez težav mi vsi lahko v tem trenutku odločili, da se preselimo v mesto,« so se odločili.

 

Ko so se sprehajali po promenadi, je Duško opazil različne posode za odpadke. »Vidita,« je ogovoril Vido in Metanka, »v posodah z rumenim pokrovom zbiramo odpadno embalažo. V posodah z rdečim pokrovom zbiramo odpadni papir. Rjave posode so za biološke odpadke in črne za ostale odpadke. Ampak črnih posod je zelo malo,« se je razveselil, saj to pomeni, da Mariborčani pridno ločujejo odpadke in ustvarijo samo nekaj tistih, ki jih ni mogoče ločiti in so pač ostali.

 

»Oooo, poglejta, tako čisto vodo pijejo Mariborčani,« se je razveselila Vida in pokazala na dve koriti Mariborskega Vodovoda, ki stojita na promenadi. »Metanko, skoči pogledat, če iz pip teče voda,« ga je prosila. In Metanko ji je z veseljem ustregel.

»Teče,« ji je zaklical.

»Čista, neoporečna voda je najbolj zdrava pijača na svetu,« prijateljem zaupa Vida. »A sta vedela, da so Mariborčani že skoraj izumrla vrsta?«

Duško in Metanko sta jo začudeno pogledala. »No, izumrla zato, ker še zmeraj pijejo čisto vodo iz pipe. To je v evropskih mestih tako zelo redko. Ne morem vama povedati, kako vesela sem, ko si lahko samo kozarec vzamem in se odžejam.«

»Ja, lahko pa vzameš bidon in se tako izogneš pitju iz plastenke. Bidon lahko uporabiš večkrat, plastenko pa takoj zavržeš. Na tak način ustvariš tudi manj odpadkov,« je pomodroval Duško.

 

»Vidva sta torej zadovoljna,« se je oglasil Metanko. »In jaz sem tudi. Očitno se Mariborčani zavedajo, kako zelo onesnažujejo zrak in okolje in kako razmetavajo z energijo, če se prevažajo samo z okolju neprijaznimi avtomobili.«

»Ampak, a ne obstajajo tudi goriva, ki so okolju prijazna?« se k Metanku obrne Vida.

»Seveda obstajajo. To so prijazna goriva, ki okolju ne škodijo. Zato otrokom predlagam, da čim več uporabljajo mestni avtobus. A sta se vidva že kdaj peljala? Hej, to moramo probat! Moje prijateljice molekule so non-stop na avtobusu in to je prava dogodivščina. Staršem teh pridnih otrok pa predlagamo, da pred nakupom avtomobila mislijo tudi na okolje – kupiti avto na drugačna goriva kot sta bencin ali dizel je danes že povsem normalno. Recimo metan … Hehe, ime je dobil po meni, ki sem Metanko,« ji razloži Metanko.

 

Sprehajali so se po parku in se niso mogli načuditi, kako odgovorni so obiskovalci parka do svojega okolja. Ločujejo odpadke, skrbijo, da ostane voda čista in pitna, avtomobile radi zamenjajo za druga prevozna sredstva in veliko krat kot energijo uporabljajo kar sonce.

 

»Poglejta, koliko otrok!« se na svoja prijatelja obrne Vida. »A mislita, da so tudi oni tako pridni do narave?«

»Pridita, bomo vprašali!« predlaga Metanko.

 

Torej otroci, a boste Vidi, Dušku in Metanku zaupali, kako pa vi skrbite za čisto in zdravo naravo? Ločujete odpadke? Varčujete s pitno vodo? Recimo, ko si umivate zobe, a zapirate vodo med ščetkanjem ali voda non-stop teče? In pozimi – zapirate okna, da je v stanovanju prijetno toplo, zračite pa predvsem zjutraj, pa še to samo za nekaj minut? Kako pogosto doma uporabljate klimatske naprave?

 

In, Vida, Metanko in Duško? Ste pričakovali, da bodo otroci tako zelo skrbni do naravnih virov, ki jih lahko zmanjka?  

»Prav zaradi tega, ker lahko pitne vode zmanjka, jo moramo uporabljati zelo premišljeno,« pove Vida.

»Odpadke moramo ločevati zato, da lahko iz njih nastanejo novi izdelki – igrače, oblačila in podobno,« doda Duško.

»In premišljeno moramo porabljati energijo – na primer toploto in gorivo. To so dobrine, ki nam jih daje narava in če se do nje ne bomo obnašali prijazno, nam več ne bo pomagala,« zaključi Metanko.

 

Maskote pomahajo in se počasi odpravijo izven vidnega polja otrok.

 

Trije eko frajerji so v mestu naredili svoje. Na lastne oči so se prepričali, da otroci v Mariboru točno vedo, kaj je prav in kaj ne. Skrbijo za svoje okolje in mar jim je za čisto naravo. Zato so se z nasmeški na obrazu vrnili nazaj domov. A pridne otroke bodo še prišli obiskat. Ljudje smo tisti, ki moramo poskrbeti, da bodo živali, kot sta Vida in Duško, še imeli neokrnjeno naravo, kjer bodo lahko živele srečno življenje in da bo Metanko molekula, ki bo še naprej lahko ustvarjal eksperimente in pogruntal kakšen nov izum, zaradi katerega nam bo v življenju vsem lažje in lepše. A Vida, Duško in Metanko ne morejo narediti nekaj namesto tebe. Mi vsi moramo biti eko frajerji.